NATAŠA
Celo življenje se gradimo. Spreminjamo se na boljše – a pri tem moramo biti pripravljeni spustiti iz rok staro. Znati se moramo spopasti s tem, na kar smo navezani, in začeti odkrivati nove razsežnosti življenja – kakor vitezi, ki zapustijo varno trdnjavo in se podajo skozi negotove gozdove novim svetovom naproti. Ne iščimo varnosti, kjer je ni, in ne iščimo stabilnosti v statičnem. Na kolesu smo stabilni, le če se ne ustavimo, kot je nekoč dejal Einstein.
Ko moramo narediti korak naprej, smo pogosto zbegani in v notranjem konfliktu.
V nas se prebuja nekaj novega, česar še ne razumemo dobro, nimamo še jasnosti, niti globokega vpogleda, niti potrditve.
Imamo le prebujajoči se občutek, ki nas usmerja v nove vode in nas sili, da v življenje vključimo druge stvari in jim damo prednost. Vemo le, da staro ne vodi več nikamor in da potrebujemo nekaj novega – ne moremo pa še natančno opredeliti, kaj to je. Po drugi strani težko opuščamo staro, vse tisto, kar nam je do sedaj ponujalo nekakšno varnost in gotovost. Takrat smo negotovi in ker težav ne bo rešil nihče namesto nas, se počutimo osamljene.
Odločitve moramo namreč sprejeti sami, ker je življenje naše, in slediti sebi, občutku, ki se prebuja v nas.
To so trenutki, ki spremljajo naš razvoj.
Tako je tudi čiščenje mojega telesa, velika preizkušnja zame za mojo osebnost, zame kot človeka, žensko, mamo, prijateljico, da vztrajam in dokažem sebi da zmorem…. Zadeva teče v pravi smeri in vesela sem , da je tako.
V tem tednu nisem opazila posebnih sprememb, splošno počutje je normalno ni vidnega nobenega odstopanja.
Koža se še vedno čisti in tu in tam izbruhne kakšen mozolj, opazila sem , da se rana od pasjega ugriza odlično celi, saj jo pridno negujem z balzamom.
Lep sibirski pozdravček do naslednjič!